. 
PES VODNIKU ali vodnik psu?
To je temeljno vprašanje ODNOSA, ki je na žalost prepogosto naravnan na tisto drugo. Ljudje si želimo, da bi nas pes vedno pozorno gledal, nas upošteval kot gospodarja in ... če že ne, da bi nas vsaj malo spoštoval. Ljudje si želimo da bi svojemu psu pomenili vsaj pol toliko - kot on pomeni nam ... toda nevede delamo ravno obratno. Proti željenemu rezultatu, ne zavedajoč se tega dejstva!
. 
Kdo komu izkazuje pozornost?
.
PSU IZKAZUJEMO POZORNOST ...
Na vse mogoče načine samo, da bi mu dokazali koliko nam pomeni na tem svetu. Kupujemo mu vse mogoče reči: razne igrače, nešteto učnih pripomočkov, v vsakdanjem življenju jim privoščimo bivanje v razkošnem okolju (kuhinja, fotelji, kavč, tudi postelja) ter skrbimo, da ne bodo ožuljeni od ležanja, jih venomer vodimo na sprehode ali razne aktivnosti (tudi po 5x na dan), jim privoščimo le najdražjo hrano (katera ni nujno, da je najboljša), jih prevažamo v razkošnih avtomobilih s klimo, nekateri jih celo oblačijo kot bi bili njihovi otroci in jih ob vsem tem zasipavamo še z raznimi kupljenimi priboljški ali pa s tistimi iz domače kuhinje. Vse to v dobri veri, da nas bo imel kuža zaradi tega čedalje bolj "rad". Ne zavedamo se, da pes gleda na "darila" povsem drugače kot ljudje.... še posebej, če jih dobiva brez posebnega razloga ... brez, da bi si jih moral s čim posebej prislužiti. Le malokdo se zaveda, da nas zaradi vsega preobilja in podarjanja naš kuža kvečjemu MANJ CENI in ne bolj ... razen, če si določene od teh nagrad torej POSEBEJ PRISLUŽI. Gre torej samo za NAČIN dajanja nagrad. S podarjanjem - psu ustvarjamo napačno sliko!
.
Na vse mogoče načine samo, da bi mu dokazali koliko nam pomeni na tem svetu. Kupujemo mu vse mogoče reči: razne igrače, nešteto učnih pripomočkov, v vsakdanjem življenju jim privoščimo bivanje v razkošnem okolju (kuhinja, fotelji, kavč, tudi postelja) ter skrbimo, da ne bodo ožuljeni od ležanja, jih venomer vodimo na sprehode ali razne aktivnosti (tudi po 5x na dan), jim privoščimo le najdražjo hrano (katera ni nujno, da je najboljša), jih prevažamo v razkošnih avtomobilih s klimo, nekateri jih celo oblačijo kot bi bili njihovi otroci in jih ob vsem tem zasipavamo še z raznimi kupljenimi priboljški ali pa s tistimi iz domače kuhinje. Vse to v dobri veri, da nas bo imel kuža zaradi tega čedalje bolj "rad". Ne zavedamo se, da pes gleda na "darila" povsem drugače kot ljudje.... še posebej, če jih dobiva brez posebnega razloga ... brez, da bi si jih moral s čim posebej prislužiti. Le malokdo se zaveda, da nas zaradi vsega preobilja in podarjanja naš kuža kvečjemu MANJ CENI in ne bolj ... razen, če si določene od teh nagrad torej POSEBEJ PRISLUŽI. Gre torej samo za NAČIN dajanja nagrad. S podarjanjem - psu ustvarjamo napačno sliko!
.
Na gugalnici
PES NAS OPAZUJE ...
Žival ocenjuje naše poskuse poistovetenja z nečim povsem drugim, kar je naš prvotni namen. Večino naših "izrazov" povsem odvečne naklonjenosti pes razume kot NAŠE IZKAZE SPOŠTOVANJA (vodji - psu). Ker ga tako učimo, se začne počasi obnašati priviligiranemu položaju primerno in nas začne med drugim IGNORIRATI. Zapušča nas za dalj časa, vztrajno označuje svoj teritorij in vneto opozarja vsiljivce. Na sprehodih hodi pred nami, posebej na ozkih prehodih ali stezah, ne posluša naših navodil (kot bi bil gluh) in se končno začne obnašati kot pravi vodja. V najhujših primerih nas je za poseg v njegov počasi pridobljeni status "vodje" pripravljen tudi posvariti z renčanjem ali celo disciplinirati - z ugrizom! Toda tako daleč stvar ... recimo, da ne pripelje.
Niso vsi psi "rojeni heroji"...
Velika večina jih je nekje vmes; med strahopetneži in razbijači. Šolanje je včasih temeljilo le na odpornosti psa in sposobnosti sprejemanja kazni. Večina psov se je temu načinu takoj podredila, ker so hitro razumeli pravilo močnejšega. Toda kaj bomo ob takem šolanju storili z našim privatnim odnosom do psa ... to se vnaprej vpraša le redkokdo oziroma prepozno. Predvsem vodniki ob šolanju v svoji pretirani želji po dosežku spregledajo glavno bistvo odnosa - in to je ŽELJA PSA po sodelovanju s človekom. Pes sprva to upadanje želje kaže z neštetimi drobnimi signali ignoriranja vodnika, kasneje pa že očitno z miritvenimi signali - kar je marsikateri vodnik pripravljen še vedno povsem ''mirno požreti''.
Žival ocenjuje naše poskuse poistovetenja z nečim povsem drugim, kar je naš prvotni namen. Večino naših "izrazov" povsem odvečne naklonjenosti pes razume kot NAŠE IZKAZE SPOŠTOVANJA (vodji - psu). Ker ga tako učimo, se začne počasi obnašati priviligiranemu položaju primerno in nas začne med drugim IGNORIRATI. Zapušča nas za dalj časa, vztrajno označuje svoj teritorij in vneto opozarja vsiljivce. Na sprehodih hodi pred nami, posebej na ozkih prehodih ali stezah, ne posluša naših navodil (kot bi bil gluh) in se končno začne obnašati kot pravi vodja. V najhujših primerih nas je za poseg v njegov počasi pridobljeni status "vodje" pripravljen tudi posvariti z renčanjem ali celo disciplinirati - z ugrizom! Toda tako daleč stvar ... recimo, da ne pripelje.
Niso vsi psi "rojeni heroji"...
Velika večina jih je nekje vmes; med strahopetneži in razbijači. Šolanje je včasih temeljilo le na odpornosti psa in sposobnosti sprejemanja kazni. Večina psov se je temu načinu takoj podredila, ker so hitro razumeli pravilo močnejšega. Toda kaj bomo ob takem šolanju storili z našim privatnim odnosom do psa ... to se vnaprej vpraša le redkokdo oziroma prepozno. Predvsem vodniki ob šolanju v svoji pretirani želji po dosežku spregledajo glavno bistvo odnosa - in to je ŽELJA PSA po sodelovanju s človekom. Pes sprva to upadanje želje kaže z neštetimi drobnimi signali ignoriranja vodnika, kasneje pa že očitno z miritvenimi signali - kar je marsikateri vodnik pripravljen še vedno povsem ''mirno požreti''.
Neumnost! (psica ni ... in noče biti moja "punca")
"FEHTARJENJE" ...
Psa ponavadi vodnik začne VABITI?! v sodelovanje - kar je sicer za vodjo krdela v pasjem svetu ponižujoče. V takem prisiljenem odnosu začne pes iskati ''luknje v zakonu'' oziroma začne izkoriščati možnosti izogibanja neprijetnemu delu. Vodnik mu po starem, klasičnem načinu razmišljanja, KJER ŽELJA NI POMEMBNA - to začne prepovedovati ali ga celo kaznovati?! (za izogibanje) svojemu napačno postavljenemu načinu šolanja. In že smo na stari enosmerni ulici brez izhoda. Ta izkrivljena slika povsem zgrešenega odnosa, ko vodnik neprestano vzpodbuja oz. PROSJAČI psa, se pojavlja tako pri začetnikih kot tudi pri že izkušenih tekmovalcih. Več o tem v rubriki "UPORABNO GRADIVO"- Aktivno ignoriranje in Resetiranje vodnika.
Psa ponavadi vodnik začne VABITI?! v sodelovanje - kar je sicer za vodjo krdela v pasjem svetu ponižujoče. V takem prisiljenem odnosu začne pes iskati ''luknje v zakonu'' oziroma začne izkoriščati možnosti izogibanja neprijetnemu delu. Vodnik mu po starem, klasičnem načinu razmišljanja, KJER ŽELJA NI POMEMBNA - to začne prepovedovati ali ga celo kaznovati?! (za izogibanje) svojemu napačno postavljenemu načinu šolanja. In že smo na stari enosmerni ulici brez izhoda. Ta izkrivljena slika povsem zgrešenega odnosa, ko vodnik neprestano vzpodbuja oz. PROSJAČI psa, se pojavlja tako pri začetnikih kot tudi pri že izkušenih tekmovalcih. Več o tem v rubriki "UPORABNO GRADIVO"- Aktivno ignoriranje in Resetiranje vodnika.
PRIMER: Psa, ki je v določeni športni disciplini večkrat zaporedoma negativen, vodnik s svojim nenehnim preiskušanjem dejansko PROSJAČI, da bi ''vsaj še enkrat'' opravil približno tako kot je znal včasih. Namesto, da bi vodnik s tekmovanji začasno prenehal - saj očitno psu njegova vloga ni jasna - in se sistematsko posvetil REGENERACIJI nedovršenega vedenja, se na tekmah vztrajno spušča v ''prosjačenje'' in tako moleduje za vsaj še en spodoben rezultat. Seveda, saj je to še vedno neprimerno lažje kot pravilna vrnitev na same korenine neizdelanega vedenja kar pa lahko pomeni vračanje za 2 ali 5 let nazaj.
Vendar je pes po naravi NEIZPROSEN EGOIST!!!
.
To je na izpitu ali tekmi pripravljen tudi nazorno pokazati ... to kaže že s svojo neobičajno "razposajenostjo" ali "pretiranimi miritvenimi signali" ... tik pred nastopom. Usmiljenja vreden vodnik ga niti malo ne gane saj se s svojim vedenjem ob površnem izvajanju vaj dejansko norčuje iz svojega ''vodje krdela'', ki si pri psu tako zapravlja še zadnje, morda težko prigarane karte.
Miloš in Nikita
Pravilen odnos, ki je dolgoročno stabilen je torej tak, da pes ... ČLOVEKU izkazuje pozornost in ne obratno kot počne večina lahkovernežev. Večini stanovanjskih psov (ljubljenčkov) ljudje posvečamo torej čisto preveč odvečne pozornosti, ko si želimo povratne pozornosti psa. Človeku pes pogosto pomeni več kot le prijatelj - kar psom ni naravno.
Pes ima človeka le za PARTNERJA v krdelu ... in nič več - človek pa si nemalokrat s svojim egoizmom prisvaja kompletno pasje življenje vključno s tem kje bo pes spal, kje bo ob kateri uri ležal in v čigavem naročju, kolikokrat se bo umival in kopal ter celo kaj bo oblekel. Zavedati se moramo, da pes ni igrača odraslih in osamljenih ljudi, kaj šele igrača zdolgočasenih otrok. Pes je živo bitje s svojimi posebnostmi in potrebami ter SVOJIM življenjem. Tega
jim moramo vodniki znati omogočiti kakor tudi potreben mir.
. 
POZORNOST vedno izkazuje PODREJENI ČLAN krdela! Pazimo torej na to, da iz svojega psa z neprimernim obnašanjem ne delamo vodje krdela, ker bomo lahko imeli velike probleme, ko bo pes tako tudi razumel naše obnašanje. Žival mora razumeti, da je vodja krdela ČLOVEK (vodnik). Pozornost svojemu vodji krdela lahko pes izkazuje na različne načine, ki so odvisni od »stopnje podrejenosti«. Teh stopenj je ogromno ... dejansko toliko ... kot je psov na svetu. Če je odnos naravnan standardno po klasičnih metodah, je pes običajno "pasivno podrejen". Za zdrav odnos je pravilna AKTIVNA PODREJENOST, katera je dolgoročna posledica odnosa po naši metodi.
.
PRIMER: Če pokličemo psa k sebi, bo ta prišel veselo in z mahajočim repom, če je aktivno podrejen - ali s spuščenim repom, s ''polikanimi'' ušesi ter z občutno nižjo držo glave in telesa, če je pes pasivno podrejen. Prav je, da je pes vodniku podrejen; toda vedno stremimo k pravi, neobremenjujoči stopnji aktivne podrejenosti če hočemo, da bo pes zvesto, sigurno in veselo sodeloval. Pomembno je namreč pravo razmerje med natančnostjo, intenzivnostjo in samozavestjo psa OB ČIMVEČJI ŽELJI in sproščenosti živali ob delu z vodnikom. To pa je zelo ozek rob po katerem je težko shajati dolgoročno. Psom z leti naraščajo apetiti po vodilnem položaju in praktično nenehno izzivajo vodjo za njegov položaj. Vedno nam pripravlja nekaj "novega" mi pa se moramo znati PRAVILNO odzvati.
Treba se je zavedati dejstva, da je pes v prvi vrsti egoist, samovoljnež in izkoriščevalec priložnosti zato mora vodnik ob najmanjših poskusih ignoriranja vedno ravnati skrajno mirno in samozavestno. KOMUNIKACIRATI moraš torej NEDVOUMNO! Dolgoročno moraš delovati na psa tako, da se ta v podrejeni vlogi počuti STABILNO, VARNO in SPROŠČENO. Vedno moraš skrbeti za to, da sta zadovoljna oba - ČLOVEK IN PES. Čim gre zadovoljstvo preveč v eno smer - trpi nasprotna stran. Enako je pri ljudeh.
POZOR - POMEMBNO!!! ... KLICANJE PSA! ... ???
Vse prevečkrat se v pogovornem jeziku kinologov uporablja izraz "pokliči psa"! Če nas pes "ne šmirgla" seveda ni nikakršna rešitev, da ga vse pogosteje kličemo k sebi. VODJA KRDELA, ki se visoko ceni!!! psa NIKOLI NE KLIČE ampak mu pes enostavno sledi brez besed ... kamorkoli se obrnemo in gremo. Če temu ni tako je krivda v napačnem krdelnem odnosu, ki ga vodnik ustvarja v privat življenju. Klicanje v tem primeru vsekakakor ni nikakršna rešitev temveč s takim obnašanjem psu še dodatno dokazujemo, da smo uvrščeni na krdelni lestvici ... ZA NJIM.
Zavedaj se, da vsakič, ko psa pokličeš ... priznavaš svoj NIŽJI POLOŽAJ v krdelu! Psa pokličeš samo v vajah poslušnosti pri odpoklicih in še to v glavnem na igro (žogo, klobaso, hrano), da veselo in rad prihaja do tebe. Če temu ni tako si za psa dolgočasen, preglasen, prestrog ali PREZAHTEVEN. Zato si pes išče svojo zabavo in rajši išče potrditve v "nenadzorovanih nagradah" (luknje, smeti, krtine, čopi ...), ki se po terenu kar same ponujajo ... kakor, da bi užival pri "neveščih potrditvah" ob svojem napornem in zmedenem vodniku.
Aktivna podrejenost
V prostem življenju moraš biti enostavno vedno dovolj ZANIMIV ZA PSA, da ti sledi sam od sebe. Tudi, ko pes leži z igračo na travi in seveda noče v box ali pesjak se ga potrudi neobvezno zmotivirati na drugačen način, da bo sam prišel za tabo BREZ KLICANJA! Odidi po močnejši priboljšek (ali igračo) in psa IGNORIRAJ!!! Če to ne vžge na domačem terenu se potrudi situacijo kdaj naslednjič ustvariti na TUJEM TERENU ... in pes se bo slej ko prej ob tvojem skrivanju in ignoriranju podredil in prišel za tabo brez klicanja. To bo zate mogoče prva "VELIKA ZMAGA". Le glej, da boš imel zanj kaj slastnega in da se boš primerno poigral preden ga pripneš za krajši čas in mogoče malenkost kasneje še enkrat odpneš in zbežiš stran. To igro skrivalnic začni že takoj z 2 meseca starim mladičkom, da pes dobi pravilen vzorec "KDO NAJ KOMU IZKAZUJE POZORNOST"!
Vodja krdela v naravi torej nižjih krdelnikov nikoli NE KLIČE k sebi! Če boš psa tako navadil, ga boš moral klicat vse pogosteje ter mogoče že VABIT!? ... PROSIT!? ... in nazadnje vse večkrat JEZNO ZAVPIT!??? ... pa te še vedno ne bo "šmirglal" 2%. To je žalostna bodočnost fraze ... "Pokliči psa!?" ... ko bo ta gledal stran.
Treba se je zavedati dejstva, da je pes v prvi vrsti egoist, samovoljnež in izkoriščevalec priložnosti zato mora vodnik ob najmanjših poskusih ignoriranja vedno ravnati skrajno mirno in samozavestno. KOMUNIKACIRATI moraš torej NEDVOUMNO! Dolgoročno moraš delovati na psa tako, da se ta v podrejeni vlogi počuti STABILNO, VARNO in SPROŠČENO. Vedno moraš skrbeti za to, da sta zadovoljna oba - ČLOVEK IN PES. Čim gre zadovoljstvo preveč v eno smer - trpi nasprotna stran. Enako je pri ljudeh.
POZOR - POMEMBNO!!! ... KLICANJE PSA! ... ???
Vse prevečkrat se v pogovornem jeziku kinologov uporablja izraz "pokliči psa"! Če nas pes "ne šmirgla" seveda ni nikakršna rešitev, da ga vse pogosteje kličemo k sebi. VODJA KRDELA, ki se visoko ceni!!! psa NIKOLI NE KLIČE ampak mu pes enostavno sledi brez besed ... kamorkoli se obrnemo in gremo. Če temu ni tako je krivda v napačnem krdelnem odnosu, ki ga vodnik ustvarja v privat življenju. Klicanje v tem primeru vsekakakor ni nikakršna rešitev temveč s takim obnašanjem psu še dodatno dokazujemo, da smo uvrščeni na krdelni lestvici ... ZA NJIM.
Zavedaj se, da vsakič, ko psa pokličeš ... priznavaš svoj NIŽJI POLOŽAJ v krdelu! Psa pokličeš samo v vajah poslušnosti pri odpoklicih in še to v glavnem na igro (žogo, klobaso, hrano), da veselo in rad prihaja do tebe. Če temu ni tako si za psa dolgočasen, preglasen, prestrog ali PREZAHTEVEN. Zato si pes išče svojo zabavo in rajši išče potrditve v "nenadzorovanih nagradah" (luknje, smeti, krtine, čopi ...), ki se po terenu kar same ponujajo ... kakor, da bi užival pri "neveščih potrditvah" ob svojem napornem in zmedenem vodniku.
Aktivna podrejenost
V prostem življenju moraš biti enostavno vedno dovolj ZANIMIV ZA PSA, da ti sledi sam od sebe. Tudi, ko pes leži z igračo na travi in seveda noče v box ali pesjak se ga potrudi neobvezno zmotivirati na drugačen način, da bo sam prišel za tabo BREZ KLICANJA! Odidi po močnejši priboljšek (ali igračo) in psa IGNORIRAJ!!! Če to ne vžge na domačem terenu se potrudi situacijo kdaj naslednjič ustvariti na TUJEM TERENU ... in pes se bo slej ko prej ob tvojem skrivanju in ignoriranju podredil in prišel za tabo brez klicanja. To bo zate mogoče prva "VELIKA ZMAGA". Le glej, da boš imel zanj kaj slastnega in da se boš primerno poigral preden ga pripneš za krajši čas in mogoče malenkost kasneje še enkrat odpneš in zbežiš stran. To igro skrivalnic začni že takoj z 2 meseca starim mladičkom, da pes dobi pravilen vzorec "KDO NAJ KOMU IZKAZUJE POZORNOST"!
Vodja krdela v naravi torej nižjih krdelnikov nikoli NE KLIČE k sebi! Če boš psa tako navadil, ga boš moral klicat vse pogosteje ter mogoče že VABIT!? ... PROSIT!? ... in nazadnje vse večkrat JEZNO ZAVPIT!??? ... pa te še vedno ne bo "šmirglal" 2%. To je žalostna bodočnost fraze ... "Pokliči psa!?" ... ko bo ta gledal stran.
AKTIVNA PODREJENOST:
torej pomeni, da je pes v vsakem trenutku pripravljen ugoditi volji, želji, zahtevi ali samo drobnemu namigu svojega vodje. Ker se je skozi niz izkušenj navadil, da mu tak odnos prinaša koristi s katerimi je potrjen - se pes vse večkrat RAD ODZIVA na vodnikova navodila, jih spoštuje a hkrati tudi ceni! Tak odnos si želi večina vodnikov toda ponavadi se z njim čisto preveč "pogovarjajo" in so s psom prezahtevni, preglasni, pregrobi ter preveč ukazovalni, da bi jim uspelo združiti podrejenost ter istočasno željo psa po sodelovanju. Ob tem se moramo zavedati, da sta potrebna za tak odnos predvsem umirjenost in VES ČAS TEGA SVETA.
.
Sistem šolanja, metoda učenja in način pristopa k učenju je igrivo lahek in ga zmore malodane vsak laik, če je le ODNOS AKTIVNE PODREJENOSTI v pravem sorazmerju in je ta prijateljsko obarvan zato se velja potruditi predvsem pri razumevanju pasje osebnosti. Brez občutka in sočutja do posamezne živali ni možno uspešno učiti psa. Tu se podirajo še tako preizkušene in univerzalne metode. Ljudje preveč zaupajo v ''znanstvene napotke'' o šolanju, ki naj bi obstajali. Ravno tako na tem mestu opozarjam bralca, da naj tudi te napotke jemlje z rezervo in naj rajši uporablja SVOJO GLAVO. Glede na poznavanje svojega psa se sproti SAM odločaj kako boš zanj najbolj verodostojno postal avtoritativni vodja.
VOJAŠKO KORAKANJE ...
V času obiskovanja "ekspresno hitrih tečajev" so ljudje največkrat globoko razočarani nad odzivom svojega psa na šolanje, če je to usmerjeno k prisili in kaznovanju. V "šolskih" primerih kjer učijo le vojaškega korakanja ob glasnem vpitju na kužke, le redkim uspe potegniti razumno mejo med trdim šolanjem in pristnim odnosom do živali. Spet drugi so pripravljeni za vsako ceno priti do knjižice v kateri je vpisan določen izpit ne glede na ceno odnosa s svojim psom. Nemalokateri laik pride na kinološki tečaj samo zato, da bo končno dobil pravico "strokovno" znašati se nad ubogim kužkom. Po prejetju te knjižice pa se tako ali drugače nobeden več ne ukvarja z obnavljanjem suhoparnega vlečenja psa za seboj.
VOJAŠKO KORAKANJE ...
V času obiskovanja "ekspresno hitrih tečajev" so ljudje največkrat globoko razočarani nad odzivom svojega psa na šolanje, če je to usmerjeno k prisili in kaznovanju. V "šolskih" primerih kjer učijo le vojaškega korakanja ob glasnem vpitju na kužke, le redkim uspe potegniti razumno mejo med trdim šolanjem in pristnim odnosom do živali. Spet drugi so pripravljeni za vsako ceno priti do knjižice v kateri je vpisan določen izpit ne glede na ceno odnosa s svojim psom. Nemalokateri laik pride na kinološki tečaj samo zato, da bo končno dobil pravico "strokovno" znašati se nad ubogim kužkom. Po prejetju te knjižice pa se tako ali drugače nobeden več ne ukvarja z obnavljanjem suhoparnega vlečenja psa za seboj.
Zato je toliko bolj pomembno, da so vodniki poučeni in informirani o posledicah grobega šolanja že preden dobijo mladička v svoj dom. Pravo šolanje psov je namreč dolgotrajen proces, ki se ... NIKOLI ne zaključi. Tako pravijo psi. Če nam je to všeč ali ne!
Nikita & Aya Q.
